Coaching z opaznimi in trajnimi učinki, za več uspehov in večjo kvaliteto življenja

14.09.2015

Starši, ne zamenjujte nemotiviranosti in nesamozavesti

Avtor:  Slava Suhač

Leto nazaj, ravno v tem času, me je kontaktirala mama 16-letnika, srednješolca. »Da se zadnje čase čudno obnaša, skoraj ne komunicira – predvsem ne z njo, prespi večino dneva, zanimajo ga samo žuri... Da tak prej ni bil...«, je rekla. Menda ji je tudi rekel, da je šola in izobrazba brez veze in da ne bi več hodil na šolo, na katero hodi, ampak bi šel na eno lažjo. Da že z lahkoto doseže tisto, kar bi rad in da res ne vidi smisla, da bi se bolj potrudil.

Želela je, da bi se fant vključil v naš program za razvoj socialnih kompetenc TOOLS for LIFE, ampak n vedela, kako naj mu to sploh pove. Strah jo je bilo, da bi s predlogom dosegla protiučinek ga še bolj odvrnila. Najin prvi pogovor je bil že takoj pravi coaching, usmerjen v iskanje rešitve, ki bi jo lahko ona dejansko izpljela. Pomagala sem ji, da je našla tako rešitev in obe sva pričakovali, da bo njen sin pristal.

In je! Prvi korak za sina je bil neobvezujoč pogovor z mano. Mama mu je povedala, da ga v nič ne sili. Naj se odloči sam, po pogovoru z mano. Odločil se je, da se bo vpisal v program. »Vem, kaj lahko pričakujem in dobim. In točno to rabim,« je rekel.

Najin odnos trenerka – klient je bil odličen. V začetku je bilo potrebne veliko moje vztrajnosti, da sem si pridobila njegovo zaupanje. S tem se je, prav zanimivo, krepilo tudi njegovo samozaupanje. Fant se je začel ukvarjati sam s sabo, s svojo osebnostjo. Povsem resno in racionalno si je zastavljal vprašanja, kot so: »Kako se ljudje odzivajo, če jaz delujem, kot delujem? Kateri dnevi v mojem vsakdanu so dobri in kateri slabi? Kdo vpliva na to, kakšni so moji dnevi? Katere navade so že stalnica v mojem življenju in jih ne maram? Kako si sploh predstavljam svoje življenje: kaj postati, imeti, biti...?«

Srečevala sva se vsak teden, individualno, ter občasno v skupini. Njegov napredek v smislu samopodobe, zaupanja, odgovornosti je bil prav izjemen. To se je odražalo že na njegovi telesni drži, pogledu, odzivih, verbalnemu izražanju.

Letnik je končal zelo uspešno. Mama mi je povedala, da je drugačen, veliko bolj odrasel; da se z njim lahko spet pogovarja. Da dobro vpliva na svojo mlajšo sestrico in bratca. Da je dobre volje. Da jasno izraža svoje zahteve. Da je sposoben sprejeti tudi, ko kaj ni »po njegovo«. Predvsem pa želi postati več. Pripravljen se je truditi, delati, da bi dosegel zastavljene cilje.

Zadnjič mi je znanec, ko sem mu povedala, s čim se ukvarjam, skeptično rekel, da »saj itak vsi zrastejo«. Sem rekla da ja, res je. Tudi vrt zraste, četudi se ga ne obdeluje. Ampak nič več kot to. Pač zraste. Malo tega, malo onega. Z vestnim obdelovanjem in skrbjo, pa tudi s kančkom znanja, pa zraste dosti več tistega, kar je dobro in dosti manj tistega, kar je nezaželeno. Z vzgojo pa ni čisto nič drugače.

Prebrano 694-krat
JoomSpirit