Coaching z opaznimi in trajnimi učinki, za več uspehov in večjo kvaliteto življenja

04.11.2015

Veseli smo, da naši klienti rastejo in se razvijajo

Avtor:  Slava Suhač

Pred nekaj dnevi sem bila na kavi z mojo bivšo klientko, ki je v preteklem šolskem letu opravila trening socialnih veščin, TOOLS for LIFE. Imeli sva eno uro časa, potem pa je hitela na predavanja. Je študentka prvega letnika fakultete, ki si jo je izbrala kot prvo željo.

Tisti dan je bil zelo neprijeten: deževen, vetroven, temačen, hladen. Bil je tak dan, ko je najbolje, da bi hitro minil. A ko sem odhajala z najinega »kofetkanja«, sem bila polna energije. V eni uri sem slišala o njenem super poletju, prijateljih, ciljih za prihodnost, študiju, novih kolegih... Na koncu mi je v roke porinila pisemce in rekla: »Napisala sem ti, kaj je tisto bistveno, kar sem pridobila s treningom.«

Pisemce sem prebrala, ko sem se vsedla v avto. Napisala je: »Program Adler Social Coaching in delo s tabo, Slava, mi je pomagalo pri spoznavanju sebe, kdo sem jaz, kako zaznavam svojo okolico in zakaj je tako. S tem se mi je odprlo tudi obzorje v razumevanju drugih, kar mi omogoča lepe, ljubeče odnose in sproščenost med ljudmi. Ker se tako dobro poznam, lahko iz dneva v dan nadgrajujem svojo osebnost in uspeva mi. To me osrečuje.«

Bila sem vesela, ponosna nanjo. Tudi če tega zapisa ne bi bilo, bi imela prav take občutke. Tisto uro, ko sva bili skupaj, sem pred seboj videla odraslo osebo, ki je pripravljena na svoje življenje, ki bo znala dajati in deliti svoje sposobnosti z drugimi ljudmi, ki bo prisluhnila drugim, jih vzpodbujala, se znala veseliti, ki bo vodja. Blagor njenim sošolcem in profesorjem, saj bo prinašala ustvarjalnost, optimizem, iskanje rešitev in radoživost.

Za nama ostaja obdobje pogostega druženja in telefonskih stikov. Bila so obdobja, ko se ji je podrl svet; ko ni vedela, kako naj se česa loti, kako naj se pogovarja s sošolci, s starši, profesorji. Kaj je sploh prijateljstvo in kaj naj pravzaprav počne s svojim življenjem? V njej je bilo včasih ogromno energije in idej, a se je prevečkrat zapletla v lastna razmišljanja, vse skupaj zakomplicirala in potem storila nič.

Bila sem njen spremljevalec, na njeni poti. Zato, da sem jo včasih usmerila, da ni popolnoma zgrešila. In da so se ji posvitale prave rešitve s tem, ko mi je povedala o svojih občutkih, strahovih, čustvih...

Ves dan sem bila pod prijetnim vtisom in na videz turoben dan je bil v resnici prijeten, še pa še. Za piko na i pa mi je zvečer, po mailu, napisala še: »Slava, vse, kar si mi povedala, je tako kristalno, preprosto, da bolj ne more bit :). Najbolj od vsega me veseli, da lahko tudi sama zase rečem, da sem ponosna, končno lahko rečem, da sem razprla svoja krila in da trud res ni zaman. Pa tut nate sem ponosna in hvaležna, da svojo energijo daješ drugim.  P.S.: So me sošolci izbrali za prestavnico letnika.«

Prebrano 703-krat
JoomSpirit