Coaching z opaznimi in trajnimi učinki, za več uspehov in večjo kvaliteto življenja

20.04.2015

Dejstva, mnenja, prepričanja in predsodki

Avtor:  Blaž Suhač

Če bi vsakič, ko sem za mojo dejavnost (coaching) slišal »veste, to smo že poskusili, pa ni bilo učinka«, dobil evro, mi verjetno danes ne bi bilo več treba delati. Že sedem let to poslušam in verjetno bom to poslušal vso svojo kariero. Čeprav obstaja gora pričevanj o nedvomni uspešnosti in učinkovitosti coachinga, pa se tokrat nisem spravil k pisanju zato, da vam jih tukaj argumentirano serviram in vas v nekaj prepričujem. Čisto v redu je, da imate že zdaj svoje mnenje in tudi, če se razlikuje od mojega, je čisto v redu. Tukaj bi rad z vami delil moja razmišljanja o tem, kako bi se lahko z ljudmi, ki mislijo drugače od mene, pogovarjal. Ker je moj razmislek precej dolg (tudi za moje standarde), sem se ga odločil razdeliti na več delov in danes objaviti prvega.

V prvem delu sem se namenil razčistiti nekaj pojmov, da bomo vedeli, o čem točno teče beseda. Predvsem moramo biti res sigurni, kaj točno je to, ko rečemo »jaz pa mislim, da coaching (ne) deluje« Ali pa obratno, nima veze.  Vezo ima vprašanje, ali je to, kar mislimo, DEJSTVO ali MNENJE? In ne mislite, da jo boste tako enostavno odnesli, ker bi to lahko bilo tudi PREPRIČANJE. Pa tudi PREDSODEK bi lahko bil. Mogoče bi bilo lahko še kaj, na kar nisem pomislil, ampak dajmo poskusiti s temi štirimi pojmi. Dajmo v prvem delu torej znat razločit med dejstvom, mnenjem, prepričanjem in predsodkom.

DEJSTVO je nekaj, za čimer stojijo dokazi. Lahko jih natančno opišemo in celo več ljudi jih lahko neodvisno preveri. Na primer to, da je Slovenija postala samostojna država 25. junija 1991, je dejstvo. To lahko preveri vsak in sicer tako, da pogleda Deklaracijo o neodvisnosti Slovenije. Na njem je datum – uganili ste – 25. junij 1991. Za dejstva je značilno tudi, da jih ne moremo spremeniti.

MNENJE je, za razliko od dejstva, osebna sodba, ki bazira na dejstvih. Ustvariti si mnenje pomeni z dobrim namenom poskusiti priti do razumnega zaključka, na podlagi dejstev. Na primer, DEJSTVO je, da je v Sloveniji vse več družin, ki živijo pod pragom tveganja revščine. Na osnovi tega bi si lahko kdo ustvaril MNENJE, da je smiselno ustanoviti posebno javno organizacijo, ki bo tem ljudem pomagala iz revščine. In četudi vemo, da bo državo takšna organizacija veliko stala, lahko še zmeraj menimo, da je to smiselno, ker menimo, da bo tako problem za dosti časa rešen. Pa ne mislite, da on to meni kar tako. On je najprej dal na papir številke, ocene, napovedi, izkušnje iz drugih držav... No, kljub temu njegovemu trudu si pa nekdo drug še vedno, na osnovi istega dejstva, ustvari drugačno mnenje, recimo da naj si ti ljudje kar sami pomagajo in da ni vredno za to trošiti davkoplačevalskega denarja. Pa tudi on to ne bluzi kar tako. Tudi on je prej dal na papir številke, ocene, napovedi, izkušnje iz drugih držav... In pač dobil drugačen rezultat in zato ima drugačno mnenje. A vidite, za razliko od dejstev si vsak posameznik sam ustvari svoje mnenje. In ta mnenja niso ne pravilna, ne napačna. Pač so. V ozadju so neka dejstva in neka logika. Se jih pa da tudi spremeniti. Ampak več o tem v naslednjih delih, pojdimo naprej.

PREPRIČANJE je na prvi pogled podobno mnenju, vendar je za razliko od mnenja ustvarjeno na podlagi osebne vere, morale in/ali vrednot. Za razliko od mnenja prepričanj ni treba utemeljevati z dejstvi. Dovolj je, da se nam tako zdi. Na primer, nekateri ljudje imajo prepričanje, da ni prav ubijati živali za hrano. To prepričanje izhaja iz vrednostnega sistema in moralnih načel teh oseb, ne pa iz dejstev. Oni bodo rekli »vsako življenje je dragoceno, človek se nima pravice postaviti nad druga živa bitja in pobijati vsepovprek«. Pravkar so vam povedali svoj vrednostni sistem, niso pa vam povedali nobenega dejstva, ki bi ga lahko več oseb neodvisno preverilo. Ni dokazov. Ampak kljub temu nikar ne mislite, da so prepričanja manj vredna od mnenj. Prepričanj in mnenj naj sploh ne bi primerjali med sabo po vrednosti. Le dobro je vedeti, da imajo različno podlago. Podobno kot dejstva si tudi prepričanja vsak posameznik ustvari sam. In tudi prepričanja niso ne pravilna, ne napačna, ne dobra, ne slaba. Pač so.  In tudi prepričanja lahko spreminjamo. Sicer dosti težje, kot mnenja, ampak se vseeno da.

Ostanejo nam še PREDSODKI. Predsodki so zelo slabo utemeljeni, ali pa celo sploh niso. In če jih oseba poskuša utemeljiti, to počne z nezadostnimi in neraziskanimi dokazi. Na primer, če jaz mislim, da so vse blondinke glupe, to pa utemeljujem s tem, da sem tudi jaz v osnovni šoli imel eno blondinko za sošolko in da je imela matematiko cvek, potem vedite, da imam predsodek. DEJSTVO je, da sem imel v osnovni šoli sošolko, ki je bila blond in je imela matematiko cvek. Na osnovi tega bi lahko MENIL, da je ONA neumna (slednje iz razpoložljivih informacij ne moremo označiti kot dejstvo, ker zgolj ocena iz matematike ni zadosti zanesljiv pokazatelj splošne inteligence). Lahko bi si tudi ustvaril PREPRIČANJE, da bo ona, ko bo odrasla, sigurno ful zafrustrirana. Ker to prepičanje bi temeljilo na mojem vrednostnem sistemu, da je treba bit uspešen v šoli ker imaš potem ful več možnosti za lepo življenje. In ker ona ni bila dobra v šoli, pač po mojem vrednostnem sistemu ne more biti uspešna in ne bo imela lepega življenja in bo pač, ko odraste, ful zafrustrirana. Ampak ne, jaz sem si (pa čeprav le za potrebe tega razmisleka tukaj) rajši ustvaril PREDSODEK, da so VSE blondinke glupe. In to zato, ker sem nekoč imel eno blond sošolko, ki je imela matematiko šus. No, pa mi zdaj povejte, a se vam zdi v redu, če jaz zdaj zaradi izkušnje z njo mislim, da so vse blondinke glupe?

Na koncu prvega dela pa vsakega od vas vabim, da zdaj vi sami sebe vprašate, ali mislite, da coaching deluje. Pa odgovorite si iskreno (sami sebim res ni treba lagat). In če se boste to vprašali, se vprašajte še, ali je to, kar mislite (karkoli že mislite) dejstvo, mnenje, prepričanje ali predsodek. Jaz pa bom ta čas, ko se sprašujete, napisal naslednji del.

Prebrano 1084-krat
JoomSpirit