Coaching z opaznimi in trajnimi učinki, za več uspehov in večjo kvaliteto življenja

27.04.2015

O dvomu, samopodobi, odnosih in možnostih za "win-win"

Avtor:  Blaž Suhač

Prejšnji teden sem odprl razmišljanje o tem, kako se odzvati, ko vam nekdo reče »to sem že poskusil, pa ni delovalo«. Ker nisem edini, ki na dnevni bazi poslušam te argumente menim, da je stvar vredna razmisleka in razlage. Do sedaj sem ta svoja razmišljanja že uspel nekajkrat preizkusiti in vselej dobil odlične rezultate. Zato jih delim z vami, v želji, da koristijo tudi vam.

Da bi lahko bolje razumeli, kako razmišlja in kaj nam sporoča oseba, ki »je že poskusila, pa ni delovalo«, sem prejšnji teden pojasnil razlike med dejstvi, mnenji, prepričanji in predsodki. Za osvežitev spomina naj na kratko povzamem, da so (1) dejstva nekaj, kar se je res zgodilo in so zato preverljiva oziroma dokazljiva; (2) mnenja nekaj, kar si posameznik ustvari na podlagi dejstev z iskrenim namenom koristno uporabiti vedenje o teh dejstvih, pri tem pa ima lahko prav, lahko se pa tudi moti; (3) prepričanja nekaj, kar si posameznik ustvari na podlagi svojih vrednot ali moralnih načel, ne pa iz dejstev in zato nimajo racionalne podlage; (4) predsodki močno posplošene in slabo ali sploh ne argumentirane misli, ki se jih sogovornik ne zaveda dovolj dobro in jih zato nima pod nadzorom.

Pod predpostavko, da nam sogovornik ne laže, je izjava »to sem že poskusil, pa ni delovalo«, dejstvo. Tako nam je naš sogovornik pravkar povedal, da se je nekoč, iz nam (še) neznanega razloga, odločil za storitev, ki mu jo ponujamo (v mojem primeru je to coaching, lahko pa bi bilo tudi karkoli drugega) in da je bilo končni rezultat njegovo razočaranje. Ni pa to njegovo edino sporočilo. Sogovornik nam poleg tega prikrito sporoča tudi, da dvomi glede naše ponudbe. Nekaj v stilu »slišati je lepo, ampak...«.

Dvom (dvo-um, dva uma) je stanje notranje razpetosti med »verjeti« in »ne verjeti«. Osebi, ki glede nečesa dvomi, manjka sigurnosti in zaupanja v to. Sprašuje se, ali je tisto, kar zaznava (vidi, sliši, čuti, vonja, okuša), zares res. To počne zato, ker se boji, da se bo (spet) napačno odločila in da ji bo ta odločitev povzročila škodo. Ta strah pa ji preprečuje, da bi se karkoli odločila. In kdor se odloči, da se ne bo odločil, se v resnici, odloči za zavrnitev. Jaz zelo dolgo časa nisem vedel, da ta njegova odločitev za ne ni zavedna. In tudi dokočna ni. Še najbolj pa me je pretreslo spoznanje, da ni moj sogovornik, pač pa sem jaz tisti, ki bo s svojo nadaljnjo komunikacijo sogovorniku močneje vplival na njegovo dokončno odločitev.

Ne glede na to, kateri poklic opravljamo in katero storitev ponujamo, se takrat, ko nas nekdo seznani s svojim dvomom, postavljeni na razpotje. Ena pot vodi v situacijo »oba zmagava«, druga pa »oba zgubiva«. Katero pod bomo ubrali, je odvisno od: (1) naše samopodobe, (2) našega mnenje o našem delu in (3) našega odnosa do sogovornika.

Samopodoba je naša predstava o tem, kaj mislimo, da smo. Je skupek vsega, kar mislimo o sebi, naših sposobnostih, lastnosti, izgledu, možnostih v življenju in še. O sebi lahko mislimo, da smo dober človek, da imamo dobre namene, da smo sposobni izpolniti naše obljube, da imamo dovoljenje za opravljanje našega dela, da smo dovolj strokovni... Temu pogovorno rečemo »dobra« samopodoba, jaz pa rajši rečem »visoka« samopodoba. Lahko pa tudi za eno, več, ali pa celo vse od naštetega mislimo, da ni tako. Temu pogovorno rečemo »slabša« ali »slaba« samopodoba, jaz pa rajši rečem, da je »nižja« oziroma »nizka«. Če imamo v situaciji, ki jo obravnavamo, nizko samopodobo, bomo o drugih menili, da so boljši, pametnejši in sposobnejši od nas. Pomislili bomo nekako takole: »Če sogovornik pravi, da je poskusil, da ni delovalo, potem mu tudi jaz ne morem pomagati. Njegovo mnenje je močnejše od mojega. Verjetno je že delal s strokovnjaki, ki so uglednejši od mene in če mu oni niso mogli dati želenega rezultata, mu ga tudi jaz ne morem.« Če bi imeli visoko samopodobo, bi razmišljali drugače. Mislili bi nekako takole: »Če mojemu sogovorniku neki drugi ljudje niso mogli pomagati, to ne pomeni, da mu jaz ne morem.« Nizka samopodoba vodi v zaključek pogovora, visoka samopodoba omogoča nadaljevanje.

Na podoben način gre tudi naše mnenje o našem delu. Namenoma sem uporabil izraz »mnenje«, saj želim, da si ga ustvarjamo (tudi) na podlagi dejstev. Čisto enako, kot nizka samopodoba, tudi nizko mnenje o svojem delu v obravnavani situaciji vodi v hiter zaključek pogovora, medtem ko visoko mnenje o našem delu omogoča nadaljevanje.

Ostal nam je še naš odnos do sogovornika. Če mislimo, da je zato, ker se z nami ne strinja, slab človek, sva (oba) izgubila. Če mislimo, da se je vredno prerekati okrog njegovega mnenja, ki si ga je ustvaril na podlagi svojih izkušenj, sva izgubila. Če mislimo, da smo slabši od njega, sva izgubila. Če mislimo da smo boljši od njega, sva izgubila. Če mislimo, da je on na eni strani, jaz pa na drugi, sva izgubila. Pravzaprav sva izgubila kadarkoli, ko mislimo, da v odnosu nisva enakovredna in da ne moreva delati skupaj. Karkoli od naštetega: nizka samopodoba, nizko mnenje o svojem delu in videnje odnosa, da med nama obstaja hierarhija in da sva vsak na svoji strani, vodi v situacijo »oba zgubiva«. Da bi lahko ubrali drugo pot, v situacijo »oba zmagava«, potrebujemo visoko samopodobo, visoko mnenje o svojem delu in gledati na odnos s sogovornikom kot na partnerski odnos. Samo tako lahko oba zmagava. Toda, spomnite se, naš sogovornik trenutno še dvomi. Boji se napake in se noče odločiti. Zato mu moramo najprej pomagati razrešiti njegov dvom in nevtralizirati strah. Kako to storiti, pa naslednjič.

Prebrano 1126-krat
JoomSpirit