Coaching z opaznimi in trajnimi učinki, za več uspehov in večjo kvaliteto življenja

13.07.2015

Zakaj ste nekateri tako zagrenjeni?

Avtor:  Slava Suhač

Cela desetletja so minila, odkar sem zadnjič videla eno od mojih gimnazijskih sošolk. Če bi se srečali na cesti mimoidoč, bi se verjetno zgrešili. Tako pa zadnjič v trgovini stojim v vrsti in slišim glas, poznan od nekje, od nekoč... Glas je bil namenjen prodajalki, pa sem vseeno pogledala malo prikrito, kdo bi to bil. Prvi vtis ni bil pravi. »Stara gospa, s težko hojo... Te ženske ne poznam,« sem si rekla. Pa vendar je bila stara slika moje bivše sošolke v glavi premočna. Odločila sem se poskusiti. »A si ti...«. Bila je ona in v tistem trenutku me je tudi ona prepoznala. Usta so se ji razlezla v poznan nasmeh, glas – tisti tipičen, kot nekoč, malo posmehljiv, in oči, kot se jih spomnim...

Šli sva na kavo in se pogovarjali. Veliko sva govorili o Grčiji in Grkih. Pa ne o njihovih sedanjih težavah, ampak o našem maturantskem izletu izpred dobrih treh desetletij. Vseh sošolcev in sošolk se dobro spomnim, kako smo bili takrat mladi, dobre volje, razigrani. Celo življenje je bilo pred nami.

Vprašala me je, kaj delam in sem ji povedala, da delam z mladostniki. Ne, nisem več profesorica v šoli, delam privatno in mladostnike učim tistega, česar jim šole, pogosto pa tudi starši, ne dajo. Samozavest, empatijo, kreativno razmišljanje, čustveno inteligenco, občutek odgovornosti. Socialne kompetence so to. Jaz to zelo rada počnem in sem ji to govorila z navdušenjem in veseljem, gotovo so mi oči žarele. Ona pa se je med poslušanjem nenadoma zelo zresnila in rekla: »Oprosti, ampak mislim, da je to čisto brez pomena. Vse je zafurano. Naj se mulci znajdejo. Kdo je pa nam kaj pomagal? Tudi jaz sem veliko pretrpela...«

Nasmeh je izginil z njenega obraza, oči so postale stare. Izžarevale so vso to njeno razočaranje, naučeno nemoč in osamljenost, ki sem jo, ko sem jo videla v vrsti v trgovini, nekako začutila, pa je takrat še prevladal lep spomin na osebo, ki je takšne ni več. Najin pogovor je obstal. Nisva si imeli več kaj povedati. In sva šli. Ona ne vem kam, jaz pa v naslednji kafič, na sestanek z enim od mojih mladostnikov, s katerimi se po mnenju nekaterih nima smisla ukvarjati.

Prišla sem prekmalu in nekaj časa sama sedela in razmišljala, kako je lahko prišlo do takšne zagrenjenosti. Zakaj si ljudje to pustijo? Saj ne da je v življenju vse simpl, ampak a ne vidijo, da je čisto isto težko, če se pri tem sekiraš, ali pa če ohraniš pozitivno glavo?! In da je s pozitivno glavo vseeno lažje. Ni zmeraj simpl, je pa zmeraj lažje! Med razmišljanjem naenkrat začutim trepljaj po rami in vesel glas mojega mladega klienta. Z usti do ušes, vesel da me vidi. Malo me gleda in vpraša v svojem slogu: »Kaj pa je dons s tabo?« »Nič nič... Vroče mi je...« »Lej, sej ti ni treba povedat, ampak glih v redu pa nis, to se vidi.«

Seveda sem mu povedala o dogodku malo prej. Še posebej o tem, koliko o človekovem počutju in miselni naravnanosti povedo telesna drža, mimika, nasmeh in iskre v očeh. Rekel mi je: »A veš da po teh vajah, ki si mi jih dala in pogovorih s tabo tud jst točn vem, kako je kšnmu človeku.« In jaz vem, da to ni samo tako rekel, ampak da res ve. Vprašala sem ga, kaj je on do sedaj pridobil od najinih srečanj in vaj, ki jih je delal zadnjih 8 mesecev. Zresnil se je in zamislil. Rekel je, da se je naučil delati napake in jih popravljati. Da ima občutek, da vse zmore. Da se ne boji ciljev, ki si jih postavlja. Da se ne prepira brez veze s starši in bratom. Pa da mi zelo zaupa, pa da se zadnje čase za vse sam odloča in da mu gre dobro.

Gledala sem ga. Nasmeh, iskre v očeh, pokončna drža, notranje miren, samozavesten, optimističen. Celo življenje je pred njim. Tako, kot je bilo pred več kot tridesetimi leti pred mano in mojo sošolko in vsemi mojimi vrstniki. Takšni smo bili, kot on. Ampak med nami marsikdo ni vedel, kar danes vemo jaz in moji mladi klienti. Prepričana sem, da bo ta energija skupaj z znanji in veščinami, ki smo jih razvijali, ostala tudi na stara leta. »Moji« mladostniki se nikoli zares ukvarjali se s tem, kaj so drugi zafurali, pač pa se bodo spraševali in razmišljali, kaj lahko sami naredijo v danih okoliščinah. Da (še) izboljšajo svojo situacijo. Oni vedo, da se morajo znajti in se tudi znajo znajti in se znajdejo. Pomagajo si sami, pomagajo tudi drugim in sprejmejo pomoč. Ne trpijo, pa vseeno premagujejo tako telesne kot psihične napore.

Brez besed, a res zadovoljna sem še posedela. On je že odšel, a na hitro prišel nazaj in dodal: »A veš, k ti je una rekla, da se z mladimi ne splača in da je tud ona trpela... Mislm, da tud večina mojih prfoksov tko misl.«

Prebrano 1638-krat
JoomSpirit