Coaching z opaznimi in trajnimi učinki, za več uspehov in večjo kvaliteto življenja

22.07.2015

O moji mladi klientki, ki jo je nekoč bilo strah napak

Avtor:  Slava Suhač

Moja mlada, 17-letna klientka, je prišla v Ljubljano v srednjo šolo iz majhne vasi, tako oddaljene iz Ljubljane, da dnevni prevozi niso bili mogoči. Čez teden je zato živela v dijaškem domu, čez vikende  pa je hodila domov.

V osnovni šoli je bila odlična učenka, najboljša v vsem, česar se je lotila: na področju matematike, kemije, zgodovine, slovenščine. Bila je tudi odlična športnica in dobitnica medalj na državnem nivoju. Vsi ti uspehi so ji dali krila. Na koncu osnovne šole si je zaželela najzahtevnejšega izziva, ki si ga je lahko predstavljala: oditi v glavno mesto, na odlično gimnazijo. Vsi domači in učitelji v šoli so jo pri tem vzpodbujali, zato o drugih možnostih sploh ni razmišljala. Druge možnosti seveda so obstajale, na primer vpis na bližnjo gimnazijo, v bolj poznanem okolju in z manj kot pol ure vsakodnevne vožnje od doma.

Toda, ko je prišla v Ljubljano, so se sanje o vsem perfektnem, ki jo čaka, hitro razblinile. Dekle, doma navajeno širokih razgledov na naravo, tu pa utesnjena v sobici z neznanimi sostanovalkami. Hitro je spoznala, da izven njenega okolja ni tako enostavno navezati stikov. Pa učitelji, tako drugačni s svojo govorico in stalnim čudenjem. »A od tam si ti prišla,« je velikokrat slišala. Pa sošolci – vsak je že imel koga, s katerim se je družil, ona pa ni poznala nikogar. Vzgojitelj v domu je bil sicer prijazen in ji je hotel pomagati, pa ni točno vedel, kako, razen da ji je »kar naprej nekaj govoril.«

Ni trajalo dolgo, ko je začela razmišljati, da je naredila veliko napako in da bi bilo vseeno bolje, če bi se vpisala na bližnjo šolo. To zelo nadarjeno in v osnovni šoli zelo uspešno dekle se je nenadoma začela počutiti kot poraženka. Za povrhu se še nikoli prej ni bila primorana soočiti z neuspehom. Ona, da bi se nekaj narobe odločila? Kaj pa bi si o njej mislili doma starši, sosedje in bivši učitelji? Koga vse bi osramotila? Čeprav zelo nerada, je stisnila zobe in končala prvi letnik, celo z odličnim uspehom, a brez zadovoljstva. Ni videla možnosti, da se karkoli spremeni. V sebi vse bolj nesrečna se je začela vdajati v svojo usodo. Šolo je sicer še naprej dobro opravljala, vendar se je pri tem zapirala vase. Tudi na treninge ni več hodila. Slišala je sošolke, da so se med seboj o njej pogovarjale, da je čudna.

Starši so seveda opazili, da nekaj ni v redu, vendar niso znali pomagati. »Lahko da je samo puberteta, bo minilo.« Šele dobri družinski prijatelji so jim končno povedali, da ji manjka socialnih kompetenc in naj se vključi v trening. Vsi so bili za, razen nje. Začeli sva iz odnosa, da je bila ona k meni poslana. Ne najboljša izhodiščna pozicija za coaching in trening socialnih kompetenc, a tako je kar pogosto, ne samo pri mladostnikih.

Očitno je bilo, da ji je bilo na najinem prvem pogovoru zelo neprijetno. Vseeno se je vključila v trening in delali sva skupaj malo več kot eno šolsko leto. Pogosto sva bili v stiku in takrat sva se veliko pogovarjali. Jaz sem jo spraševala o tem, kako je, kaj misli, kaj doživlja, kako se počuti. Usmerjala sem jo, da je svoje neprijetne občutke opisala v obliki definiranega problema. Spoznala je, da če takrat, ko nam je neprijetno, znamo prepoznati konkreten problem, je potem možno iskati rešitve. Brez tega je samo soočanje z neprijetnostjo, zaradi česar se zapiramo vase, nismo motivirani in potem za povrh še drugi okrog govorijo, da smo čudni. V času med najinimi stiki pa je delala vaje. Vsak dan po eno kratko vajo, kjer je razvijala proaktivno razmišljanje, motivacijo in komunikacijske veščine.

Opazno je napredovala v svoji komunikaciji, verbalni in predvsem neverbalni. Dan za dnem je postajala vse bolj takšna, kot je bila včasih. Ko mi je pripovedovala o svojih izkušnjah, ko se je kakšne stvari lotila drugače kot doslej, je bila bolj zravnana, pogled je bil živahen in usmerjen v vse strani, ne samo navzdol. Počasi, a vztrajno se je res spreminjala in razredničarka je rekla mami na govorilni uri, da »se je končno ujela v to okolje«.

Ravno je uspešno opravila vseh 84 dnevnih vaj programa Adler Social Coaching TOOLS for LIFE. Potem pa je prišla izkušnja, ki se je na prvi pogled zdela kot katastrofa. Marsikomu se je tako zdelo, jaz pa sem bila na nek način vesela, saj so prav takšne situacije, čeprav so neprijetne in jih nikomur ne privoščim, hkrati tudi velika priložnost za nadaljnji osebnostni napredek.

Takrat so v dijaškem domu priredili slavnostno večerjo za maturante. Mlajši so se lahko prijavili za strežbo, za slavnostno ureditev prostora, za program in kup drugih stvari. Ona si je zelo želela, da bi sodelovala v strežbi in mi je to tudi povedala. Videla sem, da ima v sebi neke zadržke. »Kaj te ovira, da se ne prijaviš v strežbo,« sem jo vprašala. Rekla je, da je štorasta in da lahko »goste« polije z juho.

Pogovarjali sva se o teh možnostih, kaj vse se še lahko zgodi, ker misli, da je štorasta. Ne boste verjeli, kaj vse se je spomnila. Vse je bilo realno, mogoče. Ampak strah je bil pretiran in neracionalen. Vse, kar je naštela, se lahko zgodi komurkoli, ki dela v strežbi. Tudi najboljšemu natakarju v najboljši restavraciji se lahko zgodi, da gosta polije z juho.

Obrnila sem miselni tok. »Kaj bi pa zate pomenilo, če bi se vseeno prijavila v strežbo in jo tudi uspešno izvedla, brez polivanja juhe?« Oči so se ji zaiskrile. Povedala mi je, da bi imela super občutek, da bi bila ponosna, da to zmore. Tehtnica se je počasi prevesila v smer odločitve in prijavila se je v strežbo.

Tisti dan pred začetkom mi je poslala SMS. »Zdaj gre pa zares!« 2 uri kasneje pa me je klicala. Jok, hlipanje...  »Nesposobna sem Slava, a sem ti rekla, da sem nesposobna!« Res je bila v šoku in odločila sem se, da ji grem nasproti. Čez eno uro sva se že dobili in pričakovala sem, da jo bom našla objokano, skrušeno, obupano, jezno nase. Pa sploh ni bila takšna! Oči so bile še malo rdeče, a na ustih je bil že nasmešek. Povedala mi je, da ni polila juhe po oblekah, je pa po kolegici stesla sadno kupo. Najprej je res mislila, da je konec sveta in je bila čisto preč. Ampak, povsem nepričakovano ji je ta kolegica rekla, naj se ne sekira, da se to pač zgodi in da ni nič jezna nanjo. »Slava, če se ne bi midve prej pogovarjali, bi bila zame to največja katastrofa. Spet bi se zaprla vase, pa čeprav bi vedela, da to ni dobro in ni prav. Tako sem se pa takoj opravičila in začela pospravljati. In več kaj, še druge punce so mi pomagale. Super je, vesela sem, da mi je to uspelo in da sem šla preko tega,« mi je rekla.

Od tega dogodka je minilo nekaj let. Še vedno je v Ljubljani, ki zanjo že dolgo ni več nova in neznana. Ima veliko prijateljev in prijateljic, je odprta in nasmejana. Končuje pravno fakulteto. Kot šudentka je večkrat stregla v kavarnah. To je počela, ker si je tako želela, po tisti izkušnji pa si je tudi upala. Nisem jo vprašala, koliko kav je po tistem še polila. Gotovo jih je nekaj. Ampak, po tisti grozni izkušnji, preko katere sva šli skupaj, me ni več potrebovala. Dobro je razvila socialne kompetence: je pozitivno naravnana, čustveno stabilna in samostojna. Ni je več strah napak. Ve, da so sicer neprijetne, ampak zelo koristne, ker se iz njih vedno nekaj novega nauči in napreduje.

Prebrano 839-krat
JoomSpirit