Coaching z opaznimi in trajnimi učinki, za več uspehov in večjo kvaliteto življenja

03.08.2015

Stvari niso vedno, kot se zdijo

Avtor:  Slava Suhač

Zgodba je o dveh prijateljicah, sošolkah v srednji šoli. Že dolgo se poznata, mislim da že iz otroštva, z mnogimi veselimi dogodivščinami in zaupanimi problemi, ki so med njima ustvarili povezanost »za zmeraj«. Bila je pripadnost, bližina, hvaležnost, intimnost, občudovanje, posnemanje, odgovornost, spoštovanje, zaupanje... pa tudi nasprotovanje in burno izkazovanje lastne identitete, kar pa je samo še krepilo njuno prijateljstvo.

Eno od obeh deklet dobro poznam. Bila je moja klientka na treningu socialnih kompetenc TOOLS for LIFE, o drugi prijateljici pa sem slišala le iz pripovedovanj. Na programu se veliko pogovarjamo o življenju in problemih, ki jih takrat imajo udeleženci. Ta klientka je na eni od delavnic izpostavila, da se njeno prijateljstvo krha. »Začele so se dogajati čudne stvari. Moja najboljša prijateljica se je začela umikati in zapirati vase,« je povedala. Baje se je izogibala druženju, ne samo z njo, tudi na sploh. Vse več je manjkala v šoli in jo nazadnje povsem nehala obiskovati. Moja klientka je ob tem doživljala celo paleto lastnih emocij. Najprej se je čutila zapostavljeno – ne mara me več. Bila je žalostna, saj zabave brez nje niso bili več tisto. Bila je tudi jezna. Kako se lahko kar naenkrat tako obnaša, kaj ji je? Poskušala je ohraniti stik z njo, a prijateljica se niti na njena SMS sporočila ni več odzivala. Poskusila je priti do nje preko njenih domačih, pa se tudi oni niso odzivali. Opazila je, da so rolete na oknu njene sobe ves čas spuščene.

Verjamem, da je takšna izkušnja za marsikoga težka. Za mojo mlado klientko je bila. Ni vedela, kako naj si razlaga situacijo. Ni vedela, kaj se dogaja, kaj je ona naredila tako strašnega, da je doživela ta popoln umik. V svojem razmišljanju se je znašla na razpotju, kjer je bilo veliko poti slabih. Lahko bi krivila njo in ji zamerila za vedno. Lahko bi krivila sebe in se razjedala od znotraj.

Svoje kliente med drugim učim, da so sami odgovorni za svoje razmišljanje. Še posebej, ko so v negotovi situaciji, ki si jo lahko razložijo na več načinov, oni tisti, ki se odločijo, katero razlago bodo vzeli za resnico. Vedo tudi, da je nadaljnji razplet dogodkov močno odvisen od te njihove odločitve. Ta klientka je vedela, da če bo za nastalo situacijo okrivila sebe ali njo, da bo to dokončno zaključilo njun odnos. Tega ni želela in zato sva se veliko pogovarjali, kaj bi še lahko bilo. »Kaj pa, če ni nobena od naju kriva? Kaj pa, če se ji je zgodilo kaj zelo hudega, pa ne jaz ne ona nimava nič s tem? Če se ji je res zgodilo kaj hudega, je v veliki stiski!«, je razmišljala.

S takšno razlago sva začeli iskati način, kako priti do človeka, ki zavrače stike, celo tistega, s katerim je bil res povezan. In ko te k pomoči ali vsaj sodelovanju ne pustijo njeni domači. Prišli sva do odločitve, da je potrebno vzdrževati bližino, kolikor je to možno. Kljub temu, da ni bilo odziva, je moja klientka še naprej pošiljala SMS sporočila in e-maile. Ni je spraševala, kje je, zakaj se ne odziva... Pisala ji je, kot da bi se pogovarjali, vsaj z njene strani. Pisala je, kaj se ji dogaja, o čem razmišlja... Vedno ji je napisala tudi, da jo pogreša in da jo lahko vedno pokliče.

Minilo je več mesecev. Nobenega odgovora, informacije... Potem pa nekega dne zazvoni telefon. Klicala jo je ona. Pa ne od doma, pač pa iz Centra za mentalno zdravje. Povedala je, da je bila res v hudi stiski, ki je ni zmogla ne obvladati, ne rešiti. Ni znala drugače, kot da se zapre vase. Nekega dne je počilo in šla je v Center.

Tisti teden je šla lahko čez vikend domov. Zato jo je klicala, če se lahko dobita. Lahko si mislite, da sta se. Ne morem vam povedati, kako srečna je bila moja klientka. Seveda ne zato, kaj se je zgodilo njeni prijateljici. Pač pa zato, ker je na razpotju med vsemi možnimi potmi izbrala pravo. Ne najlažje, pravo!

Kako lahko bi bilo takrat, na razpotju, poslušati instinkte in izbrati lažjo pot. Niti ne bi mogel nihče tega zameriti. Ampak vse lažje poti so bile takšne, da bi se njun odnos končal in življenjski poti razšli. Čeprav v resnici, ki pa je takrat moja klientka ni poznala, ni bilo pravega razloga za to. Čeprav sem moji mladi klientki pri tem pomagala, so zasluge za dober razplet njene. Poznam veliko ljudi, s katerimi sem se pogovarjala, ko so bili na podobnih razpotjih. Dobro poznam notranji nemir, ki se pojavlja takrat. Negotovost in druga neprijetna čustva so močna in takrat se človek skuša zaščititi. Instinktivno išče najlažjo in najkrajšo pot iz neprijetnosti. Dobro vem, kako je razum takrat zamegljen in je težko poslušati. Mnogi, tudi bolj odrasli in bolj izkušeni od moje klientke, takrat ne zmorejo poslušati in izberejo slabšo pot. Veliko mentalne moči je potrebne, da se takrat, ko nam je neprijetno in se počutimo prizadete, zberemo skupaj in stopimo na pot, ki je v resnici prava, a se takrat zdi, da bomo samo še bolj prizadeti.

Ne vem, kako bi bilo, če ena ne bi vzdrževala bližine. Če bi prevladale emocije kot so jeza, užaljenost... Kolikokrat v življenju se vsi obnašamo kot da nikogar in ničesar ne potrebujemo, pa smo v resnici v veliki stiski. Ko nismo spososbni komunicirati, ker nas lastni problemi dobesedno onemijo. Takrat rabimo nevsiljivo bližino sočloveka. In potrebujemo besede, ki sporočajo, da sem kot človek OK, ne glede na svoje vedenje in dejanja.

Prebrano 843-krat
JoomSpirit