Coaching z opaznimi in trajnimi učinki, za več uspehov in večjo kvaliteto življenja

Pred nekaj dnevi sem bila na kavi z mojo bivšo klientko, ki je v preteklem šolskem letu opravila trening socialnih veščin, TOOLS for LIFE. Imeli sva eno uro časa, potem pa je hitela na predavanja. Je študentka prvega letnika fakultete, ki si jo je izbrala kot prvo željo.

Leto nazaj, ravno v tem času, me je kontaktirala mama 16-letnika, srednješolca. »Da se zadnje čase čudno obnaša, skoraj ne komunicira – predvsem ne z njo, prespi večino dneva, zanimajo ga samo žuri... Da tak prej ni bil...«, je rekla. Menda ji je tudi rekel, da je šola in izobrazba brez veze in da ne bi več hodil na šolo, na katero hodi, ampak bi šel na eno lažjo. Da že z lahkoto doseže tisto, kar bi rad in da res ne vidi smisla, da bi se bolj potrudil.

Zgodba je o dveh prijateljicah, sošolkah v srednji šoli. Že dolgo se poznata, mislim da že iz otroštva, z mnogimi veselimi dogodivščinami in zaupanimi problemi, ki so med njima ustvarili povezanost »za zmeraj«. Bila je pripadnost, bližina, hvaležnost, intimnost, občudovanje, posnemanje, odgovornost, spoštovanje, zaupanje... pa tudi nasprotovanje in burno izkazovanje lastne identitete, kar pa je samo še krepilo njuno prijateljstvo.

Moja mlada, 17-letna klientka, je prišla v Ljubljano v srednjo šolo iz majhne vasi, tako oddaljene iz Ljubljane, da dnevni prevozi niso bili mogoči. Čez teden je zato živela v dijaškem domu, čez vikende  pa je hodila domov.

Cela desetletja so minila, odkar sem zadnjič videla eno od mojih gimnazijskih sošolk. Če bi se srečali na cesti mimoidoč, bi se verjetno zgrešili. Tako pa zadnjič v trgovini stojim v vrsti in slišim glas, poznan od nekje, od nekoč... Glas je bil namenjen prodajalki, pa sem vseeno pogledala malo prikrito, kdo bi to bil. Prvi vtis ni bil pravi. »Stara gospa, s težko hojo... Te ženske ne poznam,« sem si rekla. Pa vendar je bila stara slika moje bivše sošolke v glavi premočna. Odločila sem se poskusiti. »A si ti...«. Bila je ona in v tistem trenutku me je tudi ona prepoznala. Usta so se ji razlezla v poznan nasmeh, glas – tisti tipičen, kot nekoč, malo posmehljiv, in oči, kot se jih spomnim...

Pred dnevi sem na 4. rojstni dan moje vnukinje Eme na Facebooku objavila povsem novo pesmico. Od svojih internetnih prijateljev sem prejela veliko »všečkov« in pohvalnih komentarjev, pa tudi nekaj sporočil po elektronski pošti. Nekateri so se mi oglasili celo po telefonu, dobivala sem SMS-je in osebne klice. Vsi v stilu: "Slava, vse najboljše tvoji vnukinji, pa kako lepo pesmico si ji napisala!" Zelo presenečena in vesela sem bila vse te pozornosti in pohval. Ampak...

JoomSpirit